sreda, 31. januar 2018

Pravni fokus: Vse o zastaranju

Kaj je zastaranje obveznosti? Gre za pravni koncept, ki lahko močno vpliva na pravne obveznosti. Govori namreč o tem, kdaj obveznosti ni mogoče več iztožiti.

Zastaranje urejajo številni zakoni. Obligacijski zakon ureja splošni zastaralni rok in zastaralni rok v gospodarskih zadevah ter številnih drugih civilnih situacijah. Poleg tega poznamo tudi zastaranje v davčnih in upravnih zadevah ter v kazenskih zadevah. Zastaranje pomeni, da stranka ne more več uveljavljati obveznosti oziroma zahtevka proti nasprotni stranki. V civilnem pravu to pomeni, da obveznost postane t. i. naturalna, neiztožljiva. V davčnih zadevah obveznost v celoti preneha obstajati. V kazenskih zadevah pa to pomeni, da zoper dejanje ni več mogoč kazenski pregon. Če stranka kljub temu sproži postopek na sodišču, ima nasprotna stranka na voljo ugovor zastaranja. 

 Zastaranje v civilnih zadevah

Splošni zastaralni rok v civilnih zadevah je 5 let (346. člen Obligacijskega zakonika). S trenutkom zastaranja obveznost postane naturalna. To pomeni, da je neiztožljiva, vendar ne preneha. Kljub temu to ne pomeni, da ne obstajajo morebitni zahtevki. Stranka lahko obveznosti pobota in toži na podlagi neupravičene obogatitve ali deliktne odgovornosti.

Če dolžnik izpolni zastarano terjatev, tega ne more zahtevati nazaj na podlagi dejstva, da je terjatev zastarala. Z zastaranjem namreč ne preneha obveznost, pravna podlaga za izpolnitev pa obstaja še naprej, zato dolžnik ne more zahtevati nazaj tistega, kar je izpolnil v korist (zastarane) terjatve.

Zastaranje prične teči z nastankom zahtevka. To pomeni, da se zastaralni rok prične prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico izterjati izpolnitev obveznosti. Na primer: A (upnik) in B (dolžnik) 1. januarja skleneta posojilno pogodbo, ki zapade v plačilo 1. maja. Če B 1. maja ne bo plačal, bo 2. maja pričel teči zastaralni rok, v katerem mora A tožiti na izpolnitev obveznosti (vračilo posojenega zneska).

Obstajajo izjeme od tega pravila:
  • pri odškodninskih zadevah začne subjektivni zastaralni rok z dnem, ko je stranka izvedela za škodo in povzročitelja,
  • pri t. i. gospodinjskih zadevah začne zastaranje teči po tem, ko poteče leto, v katerem je terjatev dospela v plačilo.
Pomembno je tudi to, da zastaranje odškodninskega zahtevka ne pomeni tudi zastaranja obogatitvenega zahtevka.

V pravdnih (civilnih) sodnih postopkih sodišče ne ugotavlja zastaranja samo po sebi oziroma po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor strank. Gre za t. i. ugovor materialnega prava, zato ga je treba podati do konca glavne obravnave. 

Zadržanje in pretrganje zastaranja

Zadržanje zastaranja je koncept, ki mu lahko poljudno rečemo tudi t. i. ‘pavza na zastaranje’. Zadržanje pomeni, da v nekem obdobju zastaralni rok ne teče. Pri seštevanju celotnega zastaralnega roka se upošteva rok pred zadržanjem.

Zadržanje zastaranja je mogoče v naslednjih primerih:
  • terjatve med določenimi osebami (zakonci, starši in otroci ipd.),
  • naravni dogodki in izredna stanja,
  • nepremagljive ovire,
  • terjatve poslovno nesposobnih oseb,
  • terjatve oseb, ki služijo vojaški rok.
Pretrganje zastaranja pomeni, da zaradi nekega dogodka tek zastaralnega roka preneha, nato pa prične teči znova. Od zadržanja se torej razlikuje v tem, da se pri seštevanju ne upošteva tek zastaralnega roka pred prekinitvijo.

Zastaranje se načeloma pretrga v dveh primerih:
  • dolžnik pripozna dolg,
  • vložena je zahteva za sodno varstvo (uveljavljanje zahtevka).
Pomembno je razlikovati med zastaranjem in prekluzijo. Za zastaranje je značilno to, da ugasne zahtevek za pravno varstvo, upošteva pa se le na ugovor. Za prekluzijo velja, da ugasne sama pravica (ne zahtevek), zaradi tega pa tudi sodno varstvo. Sodišče upošteva prekluzijo po uradni dolžnosti. Prekluzija mora biti določena z zakonom. 

Izjeme

Poznamo številne izjeme od petletnega splošnega zastaralnega roka:
  • t. i. judikatne zadeve (obveznosti, vsebovane v sodnih odločbah) zastarajo v desetletnem roku,
  • pri posojilnih pogodbah veljata trimesečni relativni zastaralni rok in enoletni absolutni zastaralni rok,
  • v zahtevkih na podlagi proizvajalčeve odgovornosti poznamo triletni subjektivni rok (od dne, ko je stranka izvedela za škodo in proizvajalca) in desetletni absolutni rok (od dne, ko je škoda nastala),
  • nepogodbeni odškodninski zahtevki zastarajo v triletnem subjektivnem roku in petletnem objektivnem roku,
  • nepogodbeni odškodninski zahtevki, v okviru katerih je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zastarajo v enakem času kot kazenski pregon,
  • gospodinjske terjatve zastarajo v enem letu, zavarovalne v treh oziroma petih letih, občasne pa tudi v treh letih.
Izjeme od splošnega zastaralnega roka so nadvse številne in urejene v različnih zakonih. 

Posebna ureditev zastaranja v gospodarskih zadevah

Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb je urejeno v 349. členu Obligacijskega zakonika. Ta določa, da terjatve v gospodarskih zadevah zastarajo v treh letih. Predmetni zastaralni rok velja tudi za terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih na podlagi gospodarske pogodbe. To pomeni, da ta zastaralni rok velja tudi za različne (odškodninske) zahtevke. 

Pomembno je izpostaviti tudi to, da zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, vsako opravljeno storitev ali delo. 

Zastaranje v davčnih postopkih

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ureja tri vrste zastaranja:
  • zastaranje odmere davka,
  • zastaranje izterjave davka,
  • zastaranje vračila davka.
Zastaranje v davčnem postopku ima učinek prekluzije. To pomeni, da davčna obveznost v celoti ugasne in se ne spremeni v naturalno obveznost. Pri davčnih obveznostih je pomembno tudi to, da se pri vprašanju zastaranja uporabi zakon, ki velja v času izterjave.

Razlike med davčnim in civilnim zastaranjem so naslednje:
  • obstaja absolutni zastaralni rok,
  • organi pazijo na zastaranje po uradni dolžnosti,
  • z zastaranjem obveznost preneha v celoti,
  • za stranske terjatve velja enak zastaralni rok,
  • kaznivo dejanje ne podaljša zastaralnega roka.
Pričetek in trajanje zastaralnega roka sta odvisna od narave davka. Splošni zastaralni rok v davčnih zadevah, ki znaša pet let (relativni) oziroma deset let (absolutni), se razlikuje od davka na promet z nepremičninami, davka na darila, davka na dediščine, davka na nenapovedane dohodke in drugo.

Vir: mladipodjetnik.si

Ni komentarjev:

Objavite komentar