sreda, 31. januar 2018

Pravni fokus: Vse o zastaranju

Kaj je zastaranje obveznosti? Gre za pravni koncept, ki lahko močno vpliva na pravne obveznosti. Govori namreč o tem, kdaj obveznosti ni mogoče več iztožiti.

Zastaranje urejajo številni zakoni. Obligacijski zakon ureja splošni zastaralni rok in zastaralni rok v gospodarskih zadevah ter številnih drugih civilnih situacijah. Poleg tega poznamo tudi zastaranje v davčnih in upravnih zadevah ter v kazenskih zadevah. Zastaranje pomeni, da stranka ne more več uveljavljati obveznosti oziroma zahtevka proti nasprotni stranki. V civilnem pravu to pomeni, da obveznost postane t. i. naturalna, neiztožljiva. V davčnih zadevah obveznost v celoti preneha obstajati. V kazenskih zadevah pa to pomeni, da zoper dejanje ni več mogoč kazenski pregon. Če stranka kljub temu sproži postopek na sodišču, ima nasprotna stranka na voljo ugovor zastaranja. 

 Zastaranje v civilnih zadevah

Splošni zastaralni rok v civilnih zadevah je 5 let (346. člen Obligacijskega zakonika). S trenutkom zastaranja obveznost postane naturalna. To pomeni, da je neiztožljiva, vendar ne preneha. Kljub temu to ne pomeni, da ne obstajajo morebitni zahtevki. Stranka lahko obveznosti pobota in toži na podlagi neupravičene obogatitve ali deliktne odgovornosti.

Če dolžnik izpolni zastarano terjatev, tega ne more zahtevati nazaj na podlagi dejstva, da je terjatev zastarala. Z zastaranjem namreč ne preneha obveznost, pravna podlaga za izpolnitev pa obstaja še naprej, zato dolžnik ne more zahtevati nazaj tistega, kar je izpolnil v korist (zastarane) terjatve.

Zastaranje prične teči z nastankom zahtevka. To pomeni, da se zastaralni rok prične prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico izterjati izpolnitev obveznosti. Na primer: A (upnik) in B (dolžnik) 1. januarja skleneta posojilno pogodbo, ki zapade v plačilo 1. maja. Če B 1. maja ne bo plačal, bo 2. maja pričel teči zastaralni rok, v katerem mora A tožiti na izpolnitev obveznosti (vračilo posojenega zneska).

Obstajajo izjeme od tega pravila:
  • pri odškodninskih zadevah začne subjektivni zastaralni rok z dnem, ko je stranka izvedela za škodo in povzročitelja,
  • pri t. i. gospodinjskih zadevah začne zastaranje teči po tem, ko poteče leto, v katerem je terjatev dospela v plačilo.
Pomembno je tudi to, da zastaranje odškodninskega zahtevka ne pomeni tudi zastaranja obogatitvenega zahtevka.

V pravdnih (civilnih) sodnih postopkih sodišče ne ugotavlja zastaranja samo po sebi oziroma po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor strank. Gre za t. i. ugovor materialnega prava, zato ga je treba podati do konca glavne obravnave. 

Zadržanje in pretrganje zastaranja

Zadržanje zastaranja je koncept, ki mu lahko poljudno rečemo tudi t. i. ‘pavza na zastaranje’. Zadržanje pomeni, da v nekem obdobju zastaralni rok ne teče. Pri seštevanju celotnega zastaralnega roka se upošteva rok pred zadržanjem.

Zadržanje zastaranja je mogoče v naslednjih primerih:
  • terjatve med določenimi osebami (zakonci, starši in otroci ipd.),
  • naravni dogodki in izredna stanja,
  • nepremagljive ovire,
  • terjatve poslovno nesposobnih oseb,
  • terjatve oseb, ki služijo vojaški rok.
Pretrganje zastaranja pomeni, da zaradi nekega dogodka tek zastaralnega roka preneha, nato pa prične teči znova. Od zadržanja se torej razlikuje v tem, da se pri seštevanju ne upošteva tek zastaralnega roka pred prekinitvijo.

Zastaranje se načeloma pretrga v dveh primerih:
  • dolžnik pripozna dolg,
  • vložena je zahteva za sodno varstvo (uveljavljanje zahtevka).
Pomembno je razlikovati med zastaranjem in prekluzijo. Za zastaranje je značilno to, da ugasne zahtevek za pravno varstvo, upošteva pa se le na ugovor. Za prekluzijo velja, da ugasne sama pravica (ne zahtevek), zaradi tega pa tudi sodno varstvo. Sodišče upošteva prekluzijo po uradni dolžnosti. Prekluzija mora biti določena z zakonom. 

Izjeme

Poznamo številne izjeme od petletnega splošnega zastaralnega roka:
  • t. i. judikatne zadeve (obveznosti, vsebovane v sodnih odločbah) zastarajo v desetletnem roku,
  • pri posojilnih pogodbah veljata trimesečni relativni zastaralni rok in enoletni absolutni zastaralni rok,
  • v zahtevkih na podlagi proizvajalčeve odgovornosti poznamo triletni subjektivni rok (od dne, ko je stranka izvedela za škodo in proizvajalca) in desetletni absolutni rok (od dne, ko je škoda nastala),
  • nepogodbeni odškodninski zahtevki zastarajo v triletnem subjektivnem roku in petletnem objektivnem roku,
  • nepogodbeni odškodninski zahtevki, v okviru katerih je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zastarajo v enakem času kot kazenski pregon,
  • gospodinjske terjatve zastarajo v enem letu, zavarovalne v treh oziroma petih letih, občasne pa tudi v treh letih.
Izjeme od splošnega zastaralnega roka so nadvse številne in urejene v različnih zakonih. 

Posebna ureditev zastaranja v gospodarskih zadevah

Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb je urejeno v 349. členu Obligacijskega zakonika. Ta določa, da terjatve v gospodarskih zadevah zastarajo v treh letih. Predmetni zastaralni rok velja tudi za terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih na podlagi gospodarske pogodbe. To pomeni, da ta zastaralni rok velja tudi za različne (odškodninske) zahtevke. 

Pomembno je izpostaviti tudi to, da zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, vsako opravljeno storitev ali delo. 

Zastaranje v davčnih postopkih

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ureja tri vrste zastaranja:
  • zastaranje odmere davka,
  • zastaranje izterjave davka,
  • zastaranje vračila davka.
Zastaranje v davčnem postopku ima učinek prekluzije. To pomeni, da davčna obveznost v celoti ugasne in se ne spremeni v naturalno obveznost. Pri davčnih obveznostih je pomembno tudi to, da se pri vprašanju zastaranja uporabi zakon, ki velja v času izterjave.

Razlike med davčnim in civilnim zastaranjem so naslednje:
  • obstaja absolutni zastaralni rok,
  • organi pazijo na zastaranje po uradni dolžnosti,
  • z zastaranjem obveznost preneha v celoti,
  • za stranske terjatve velja enak zastaralni rok,
  • kaznivo dejanje ne podaljša zastaralnega roka.
Pričetek in trajanje zastaralnega roka sta odvisna od narave davka. Splošni zastaralni rok v davčnih zadevah, ki znaša pet let (relativni) oziroma deset let (absolutni), se razlikuje od davka na promet z nepremičninami, davka na darila, davka na dediščine, davka na nenapovedane dohodke in drugo.

Vir: mladipodjetnik.si

torek, 30. januar 2018

Zakaj sta za naložbe podjetij pomembni likvidnost in razpršitev?

Več tveganja – višja pričakovana donosnost. In obratno. Kako razpršitev zniža povprečno tveganje naložbe in katere so likvidne možnosti, v katere lahko investirajo podjetja in podjetniki?
 

Podobno kot velja pri naložbah posameznikov, tudi v manjših in srednje velikih podjetjih še vedno lastniki najpogosteje sami, brez strokovne pomoči, odločajo o morebitnih naložbah denarnih presežkov, ki jih ustvari podjetje. Pogosto se pri tem bolj kot na strokovne nasvete naložbenikov zanašajo na priporočila prijateljev ali poslovnih partnerjev, saj je pri upravljanju premoženja zaupanje izredno pomembno in razlog, da se posamezniki pogosto raje obrnejo za nasvet k manj strokovno izobraženim sogovornikom, ki jim zaupajo, kot pa da bi naložbene nasvete iskali pri strokovnih svetovalcih za naložbe, ki jih ne poznajo in jim ne zaupajo. Kar pa ima lahko tudi negativne posledice, zato je pomembno, da podjetniki sami poznajo osnovne naložbene zakonitosti.
 
Likvidnost je pogosto ključni kriterij izbire

Osnovna delitev naložbe razvršča na kratkoročne in dolgoročne. Za kratkoročne veljajo predvsem naložbe, ki trajajo do 6 ali do 12 mesecev, medtem ko za dolgoročne smatramo tiste, ki trajajo več let. Ročnost oz. trajanje naložb je zelo pomembno, saj iz tega izhaja ena od ključnih značilnosti – likvidnost. Likvidne naložbe so tiste, ki jih je možno odprodati v nekaj dneh na prostem trgu in niso časovno vnaprej določene, kot je to pri nekaterih vrstah predvsem dolgoročnih naložb, kjer so vložena sredstva investirana za določeno daljše obdobje in jih ni mogoče odprodati pred tem, vsaj ne brez precejšnjih odpovednih stroškov. V primeru naložb podjetij je pogosto ravno likvidnost tista lastnost poleg donosnosti, ki velja za najpomembnejši kriterij. Med likvidne naložbe štejemo različne vrste denarnih naložb, najbolj razširjena vrsta pa so delniške naložbe. Ker različne vrste denarnih naložb kot npr. vzajemni skladi denarnega trga praviloma dosegajo donosnost, ki sovpada z donosnostjo denarnih vezanih vlog, te ne prinašajo možnosti doseganja višjih donosov. Zato se v tujini predvsem večja podjetja odločajo za delno izpostavitev delniškim naložbam, ki pa so bistveno bolj tvegane in zasledujejo višje donosnosti.
 
Razpršitev na več naložb zniža skupno tveganje

Eden od ključnih načinov, kako znižati tveganje (delniške) naložbe, je razpršitev na več naložb, saj se s tem zmanjša celotno tveganje. Ravno to pa je razlog, da so vzajemni skladi eden najbolj pogosto uporabljenih naložbenih produktov, saj delniški sklad vložena sredstva razprši v povprečju na več deset različnih podjetij oz. njihovih delnic. Poleg delniških je možno izbrati še že omenjene denarne sklade, ki vložena sredstva razpršijo v različne denarne naložbe, najbolj pogoste so vezane denarne vloge različnih bank. Tveganje je pri teh nizko, par tako pa tudi pričakovana donosnost. Zato obstaja vmesna možnost: mešani skladi, ki kombinirajo delniške in denarne naložbe, temu primerna sta tudi tveganje in končna donosnost. Skladi omogočajo neposredne sektorske naložbe, kjer gre najpogosteje za delnice podjetij, ki delujejo v posamičnih panogah (surovine, tehnologija, farmacija, telekomunikacije, finance itn.). Ena od možnih in tudi zelo razširjenih možnosti so geografsko usmerjeni skladi, ki investirajo izključno v določena geografska področja – razviti zahodni trgi, trgi v razvoju ali pa geografsko bolj natančna naložbena usmeritev v posamične večje države npr. Indija, Kitajska, ZDA idr.
 
Kako spreminjati naložbe brez nastanka davčne obveznosti?

Posamične naložbe sklada izbira in jih nato nadzira upravljavec sklada ob pomoči analitikov posamičnih področij. Vzajemni skladi so likvidne nalože, vlagatelj se lahko kadar koli odloči prodati naložbo v sklad v celoti ali pa deloma. Skladi imajo pomembno davčno prednost pred ostalimi naložbenimi možnostmi, in sicer prehajanje med podskladi znotraj krovnega sklada. Kar pomeni, da je možno slediti začrtani dolgoročni naložbeni strategiji in spreminjati posamične naložbe, ne da bi morali pri prodaji točk sklada plačati davek na dobiček. Davek se v tem primeru seveda obračuna, a le na nivoju vstopa in izstopa iz krovnega. To je pomembna razlika med vlaganjem v posamične delnice ali katere druge naložbene možnosti, pri katerih se vsaka prodaja in nakup šteje za davčni dogodek.

Ker delniške in denarne naložbe prinašata bistveno različne nivoje tveganj in donosnosti, so ena od možnosti različni kombinirani produkti, ki vložena sredstva razpršijo med depozitom in vzajemnimi skladi.
 
VIR: http://bankazapodjetnike.si

ponedeljek, 29. januar 2018

Koliko bo po novem znašala minimalna plača?

Minimalna plača za leto 2018 znaša 638 evrov neto oziroma natanko 842,79 evra bruto. To je približno 25 evrov več kot doslej. Njena višina je bila objavljena v Uradnem listu.

Sindikati opozarjajo, da se bo okoli 33.000 delavcev, ki dobivajo minimalno plačo, še vedno s težavo preživljalo. Delodajalci pa menijo, da je zvišanje preveliko in državo pozivajo, naj raje zniža obdavčitev plač. 
 
Po Zakonu o minimalni plači (ZMinP) višino minimalne plače za posamezno leto določi resorni minister po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji. Ker se sindikati in delodajalci o predlogu zvišanja niso uskladili, je obveljal predlog ministrice dr. Anje Kopač Mrak: 4,7 -odstotno zvišanje.

Višina minimalne plače mora biti v Uradnem listu objavljena do konca januarja posameznega leta. Velja pa za delo s polnim delovnim časom od 1. januarja dalje. 

Komu pripada minimalna plača?

Vsak, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela polni delovni čas, je upravičen do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače. V primeru krajšega delovnega časa od polnega delavcu pripada najmanj sorazmerni del minimalne plače, razlagajo na Ministrstvu za delo. 

V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1) minimalno plačo sestavlja osnovna plača delavca za določen mesec ter del plače za delovno uspešnost in dodatki, ki mu pripadajo. Razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Iz minimalne plače so izvzeti tudi trije dodatki dodatke za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer:
  • dodatek za nočno delo,
  • dodatek za delo v nedeljo ter
  • dodatek za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.
Poleg tega v minimalno plačo tudi ni možno vštevati povračil stroškov, ki jih je delodajalec dolžan izplačati delavcu (npr. povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela, stroškov na službenem potovanju). Kot tudi ne drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade).

VIR: www.data.si

petek, 26. januar 2018

Delovni čas: Delavec ne sme delati več kot 56 ur na teden

Delovni čas je v osnovi čas prisotnosti delavca na delovnem mestu oziroma v podjetju. Le v idealnem primeru je to v celoti tudi čas, ko delavec resnično dela.

Kako je po Zakonu o delovnih razmerjih urejen delovni čas?

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo je lahko določen krajši delovni čas, vendar ne manj od 36 ur na teden. 
Izjema so delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare. Na takšnih delovnih mestih lahko polni delovni čas traja manj kot 36 ur tedensko.

Kljub temu pa je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa. Gre za t.i. nadurno delo, ki ga zakon dovoljuje v posebnih primerih in ga tudi časovno omejuje.

ZDR-1 pa dopušča tudi možnost za dopolnilno delo. To pomeni, da kljub temu, da delavec pri enem delodajalcu že dela 40 ur na teden oziroma ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, lahko izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi še za dodatnih osem ur na teden z drugim delodajalcem.

Določilo o delovnem času je sicer obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. 

Odmor med delovnim časom

Delavec, ki dela polni delovni čas, je upravičen do 30 minutnega odmora na dan. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. V primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa, se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

V primeru, da delavec dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Če na primer dela štiri ure dnevno, ima pravico do petnajstminutnega odmora. Če dela manj kot štiri ure dnevno, mu odmor ne pripada.

Prav tako ima delavec v dnevu pravico do počitka (prosti čas), ki mora nepretrgoma trajati najmanj 12 ur. Poleg omenjenega dnevnega počitka (12 ur) pa ima v obdobju sedmih zaporednih dni pravico vsaj do 24 urnega nepretrganega počitka. 

Ali je dopustno delati več kot 8 ur na dan?

Delovni čas delavcev pri določenem delodajalcu je lahko razporejen enakomerno, zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov pa tudi neenakomerno. V obeh primerih ZDR-1 določa nekatere omejitve. 

Enakomerna razporeditev delovnega časa 
 
Običajno je delovni čas razporejen enakomerno, praviloma na pet dni tedensko po osem ur dnevno. Tudi razporeditev na štiri dni tedensko po deset ur sodi med enakomerno razporeditev dela. ZDR-1 namreč določa, da enakomerna razporeditev polnega delovnega časa ne more biti razporejena na manj kot štiri dni v tednu. Hkrati pa je določena omejitev, da lahko delovni dan traja največ deset ur. Delovni čas (ki znaša na primer 40 ur) torej ne more biti razporejen na tri dni v tednu po dvanajst ur dnevno. 

Neenakomerna razporeditev delovnega časa

V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa delavec določeno časovno obdobje dela več kot polni delovni čas – a ne več kot 56 ur na teden -, drugo obdobje pa manj kot polni delovni čas. Pri tem mora v obdobju šestih mesecev (oziroma dvanajstih mesecev, če je tako določeno s kolektivno pogodbo dejavnosti) povprečna delovna obveznost delavcev znašati polni delovni čas.

V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa je dnevna delovna obveznost delavca lahko največ 13 ur, saj mora delodajalec upoštevati pravico do dnevnega počitka, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa znaša 11 ur.

Podjetnik mora za svoje zaposlene delovni čas in njegovo razporeditev določiti v njihovih pogodbah o zaposlitvi. Njihova obvezna sestavina sta med drugim:

  • določilo ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom;
  • določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa.
Če tega pogodba o zaposlitvi ne vsebuje, delodajalec delavcu delovnega časa ne more veljavno neenakomerno prerazporediti. Prav tako je delodajalec dolžan razpored delovnega časa, če je ta razporejen neenakomerno, določiti pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta.

VIR: www.data.si

sreda, 24. januar 2018

Samostojni podjetnik in odvisno delovno razmerje

V Sloveniji je vse več primerov, ko fizična oseba registrira status samostojnega podjetnika (s.p.), čeprav ima namen delo opravljati le za enega naročnika, v odvisnem razmerju.
 
Ta pojav je z vidika delovnopravne zakonodaje sporen. V današnjih gospodarskih razmerah gre sicer za pogost način prikritega zaposlovanja, s katerim delodajalci poskušajo racionalizirati poslovanje svojih podjetij. 

Neodvisno in odvisno pogodbeno razmerje

V odvisno pogodbeno razmerje po Zakonu o dohodnini spadata delovno razmerje in vsako drugo pogodbeno razmerje, ki kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo. Gre za primere, ko: 
  • delodajalec nadzira delo in daje navodila ter usmeritve,
  • je način opravljanja dela ali storitev podoben kot pri delovnih razmerjih,
  • je plačilo za opravljeno delo urejeno podobno kot pri delovnih razmerjih,
  • zagotavljanje sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev poteka na način, da je fizična oseba v odvisnem položaju,
  • so druge pravice ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca urejene tako, kot je to običajno v delovnih razmerjih.
Ali bo oseba opravljala delo prek delovnega ali drugega pogodbenega razmerja, je tako z vidika delodajalca kot tudi z vidika delavca pomembno glede vprašanja obdavčitve prejemka za delo. Plača je namreč obdavčena bistveno drugače kot ostali dohodki od dela. Delodajalci zato za izvajanje storitev, ki bi jih lahko opravljale osebe v delovnem razmerju, pogosto najemajo samostojne podjetnike. 

Samostojni podjetnik dejavnost opravlja samostojno, neodvisno, za svoj račun in v svojo korist

Status samostojnega podjetnika po svoji naravi predstavlja neodvisno ekonomsko razmerje. Dejavnosti s.p. opravlja fizična oseba, ki se z vpisom v poslovni register odloči izvajati samostojno pridobitno dejavnost na trgu za svoje naročnike (stranke). Delo za naročnika storitve opravlja za svoj račun, v svojo korist in na svojo odgovornost ter riziko.

Z naročnikom storitve v tem primeru ni v tesnem in odvisnem razmerju. Na vprašanje, ali je v praksi res tako, je možno odgovoriti šele po obravnavi vseh okoliščin razmerja med njima – pogodbe, plačevanja davkov in prispevkov ter dejanskih okoliščin primera. 

Prikrito zaposlene osebe

Problematični in nezakoniti so primeri, ko samostojni podjetnik delo opravlja v odvisnem razmerju, pretežno le za enega naročnika in njegove stranke, pri tem pa med naročnikom in izvajalcem storitve dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja. 

Za takšne primere gre, ko samostojni podjetnik delo opravlja v prostorih podjetja, v delovnem času, ki velja za ostale zaposlene, po navodilih in pod nadzorom odgovorne osebe podjetja ter uporablja delovno opremo podjetja (računalnik, avto, delovne pripomočke). Za uporabo teh sredstev ne plačuje najemnine. Takrat mu je praviloma tudi prepovedano zunanje opravljanje dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja. To dejavnost sme opravljati le za račun in v imenu podjetja. Storitve mora izvajati sam in jih ponujati strankam po ceniku, ki ga postavi podjetje. Plačan je po učinku, enkrat mesečno, dohodek od naročnika pa zanj predstavlja glavni vir dohodka.

Samostojni podjetnik je v takšnih primerih v razmerju do svojega naročnika v očitno odvisnem razmerju. Formalnopravna ureditev razmerja, v katerem fizična oseba za delodajalca opravlja delo v statusu s.p., če gre v njunem razmerju dejansko za odvisno pogodbeno razmerje, ni zakonita.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja. Delodajalec bi moral s fizično osebo, ki zanj opravlja takšno delo v takšnih pogojih, skleniti pogodbo o zaposlitvi.

Delavec ima v takem primeru pravico do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, ki mu kot samostojnemu podjetniku ne bi bile priznane (dopust, regres, odpravnina itd.). Prekvalifikacijo razmerja v delovno lahko doseže tudi s tožbo pred delovnim sodiščem. 

Ekonomsko odvisne osebe kot posebnost

Od nezakonitih primerov samozaposlenih oseb v odvisnem razmerju pa je treba ločiti ekonomsko odvisne osebe, ki jih ZDR določa kot posebnost. Zakon predvideva vrsto opravljanja dela z elementi delovnega razmerja, v okviru katere prekvalifikacija v delovno razmerje ni zahtevana.

Gre za ekonomsko odvisne osebe, ki jih ZDR opredeljuje kot samozaposlene osebe s.p., ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravljajo delo za drugo podjetje v okoliščinah ekonomske odvisnosti. Pri tem ne zaposlujejo drugih delavcev in najmanj 80 % letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika. 

ZDR za takšne osebe predvideva omejeno delovno pravno varstvo in navaja, katere določbe, ki se nanašajo na varstvo delavcev v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za ekonomsko odvisne osebe.

Pridobitev statusa ekonomsko odvisne osebe kljub temu ni avtomatična. Oseba mora najprej dokazati, da je upravičena do pravic, ki jih ekonomsko odvisnim osebam nudi zakon. Po zaključku koledarskega ali poslovnega leta mora naročnika obvestiti o pogojih, pod katerimi deluje, in mu posredovati vso dokumentacijo in dokazila, s pomočjo katerih je možna presoja ekonomske odvisnosti. 

Potrebna je presoja vsakega primera posebej

Osebe, ki izpolnjujejo pogoje za ekonomsko odvisne osebe po ZDR, ne izpolnjujejo meril za osebno odvisnost od delodajalca. Svoje delo namreč opravljajo neodvisno od naročnika. Štejejo za samozaposlene osebe, ki niso delavci v delovnem razmerju. Zato jih je treba ločiti od navidezno samozaposlenih samostojnih podjetnikov (prikritih delavcev) oziroma od oseb, ki svoje delo opravljajo v razmerju, ki ima sestavine delovnega razmerja.

VIR: mladipodjetnik.si

torek, 23. januar 2018

Stvarna napaka brez računa

Stvarna napaka se lahko uveljavlja tudi brez računa, če potrošnik dokaže, kdaj in kje je izdelek kupil. Čeprav večinoma trgovci pri uveljavljanju stvarne napake na izdelku zahtevajo račun, tega zakonodaja ne predvideva.

Stvarna napaka do dve leti s pomočjo drugih dokazil
Potrošniki lahko izdelek, katerega uporabo ovira stvarna napaka, še dve leti od nakupa vrnejo prodajalcu. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je tako ravno nedavno opozorilo, da potrošniki slabo poznajo institut uveljavljanja stvarne napake. Navedli so, da gre za stvarno napako takrat, ko “izdelek nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo ali pa posebno rabo, za katero je bil kupljen ali če nima lastnostni in odlik, ki so bile dogovorjene, imajo potrošniki pravice, ki jih lahko uveljavljajo 2 leti od nakupa”. 

Na Tržnem inšpektoratu RS so dodatno pojasnili, da za uveljavljanje zahtevkov iz naslova stvarne napake Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) nikjer kot pogoj izrecno ne zahteva predložitve računa: “Vendar pa mora potrošnik kljub temu izkazati, da je izdelek kupil pri točno določenem prodajalcu in kdaj je bil izdelek kupljen (datum nakupa), saj je odgovornost prodajalca za stvarne napake omejena na dve leti od dneva nakupa.”

Kot dokazilo, dodajajo, lahko služi tudi dvojnik potrdila o plačilu s kartico, bančni izpisek ipd. Vseeno se strinjajo, da bo izdelek najlažje reklamirati, če bo potrošnik razpolagal z računom.

Zahtevke iz naslova stvarne napake lahko potrošnik uveljavlja pri prodajalcu. Načeloma mora tudi v primeru trgovskih verig napako uveljavljati točno v tisti trgovini, v kateri je izdelek kupil. Če ima trgovsko podjetje poslovalnice v različnih krajih, pa lahko samoiniciativno potrošnikom omogoči, da izdelke reklamirajo tudi v drugih poslovalnicah. “Ni pa to nujno,” še dodajajo na Tirsu.

Vseeno ni odveč opozorilo, da se lahko stvarna napaka načeloma uveljavlja pri vseh izdelkih, vseeno pa se neznatna napaka ne upošteva.

Potrošnik se sicer lahko v garancijskem roku sam odloči, ali bo uveljavljal stvarno napako ali garancijo. V vsakem primeru pa mora biti pozoren na roke, do kdaj lahko blago reklamira.

VIR: data.si

ponedeljek, 22. januar 2018

Nagradne igre: Kako jih organizirati, da so v skladu z zakonom in imajo dober efekt?

Pregovor pravi, da z zlatom natovorjen osel preskoči vsak zid. Metaforično seveda, v resnici bi potencialni dobitniki zlata ne čakali na nepredvidljiv skok, ampak bi na stežaj odprli vrata, izkopali rov pod obzidjem ali ga celo porušili, saj zlato je vendar zlato….

No, v marketinški govorici pa to pomeni, da so darila (oziroma v nagradne igre zapakirana darila ) tisto promocijsko-komunikacijsko orodje, ki: 
  • odpirajo vrata
  • odpirajo srca (tudi kupcev)
  • krepijo lojalnost blagovni znamki
  • večajo prepoznavnost znamke
  • krepijo bazo kontaktov potencialnih kupcev
  • celo neposredno pospešujejo in povečujejo prodajo.
Za nagradno igro gre, ko je za nagrado (za razliko od iger na srečo) potrebno določeno znanje, spretnost ali naključje.

Nagradna igra mora imeti javno dostopen pravilnik o organiziranju iste in pogojih sodelovanja.

Nagradne igre lahko pritegnejo veliko večjo množico potencialnih ali dosedanjih kupcev, kot bi jih, če bi preprosto razpisali akcijske popuste (na primer 15% na vsak naslednji kos pohištva, ki ga kupi dosedanji ali novi kupec, ali 10% popust na vse nakupe v nekem mesecu).

Če bi razpisali nagradno igro, da ob nakupu kateregakoli kosa pohištva vrednosti nad 100€ sodelujete v nagradnem žrebanju, ki je javno in se dogaja vsak teden, pri čemer je prva nagrada bon za nakup pohištva v vrednosti 5000€, druga v vrednosti 2000€ in tretja v vrednosti 1000€, potem bi verjetno z dodatno oglaševalsko podporo pridobili veliko večji interes, kot bi ga sicer z malenkostnimi nagradami ali sezonskim znižanjem.

Prav tako bi bilo bolj odmevno, če bi izžrebane zveste kupce (morda bi sodelovali tudi v preizkušnjah, preverjanju znanja, itd.) nagradili s počitnicami na Ibizi za dva, vikendom v Rimu in skokom s padalom v tandemu. Tudi tu bi potrebovali močno komunikacijsko podporo, ki bi prinesla pravi doseg informaciji o nagradni igri.

Seveda pa so tudi skromnejše nagrade lahko zanimive in uspešno dvignejo zanimanje potencialnih kupcev. Taki so na primer enostavni kvizi, kjer vsi poznajo odgovore, pa nato tudi skoraj vsi ali veliko njih dobi nagrade v obliki bona za popust pri nakupu izdelkov oglaševalca, nekje v rangu do 100€. Tak način je dokaj poceni za ponudnika, saj praviloma kupec še doplača za izbrani produkt, pa tudi če ne, ponudnik žrtvuje le materialne stroške produkta, ne pa vloženega dodatnega dela in zaslužka. Celo pri DDV bi lahko prihranil.

Dober spill-over efekt nagradnih iger je tudi povečevanje baze uporabnikov za CRM in tako ustvarjanje priložnosti za nadaljnje komuniciranje. 

Kaj pa se zgodi z davkom? Katerim? Z dohodnino. Kaj pravi zakon?

Po 3. točki tretjega odstavka 105. Zakona o dohodnini je dobitek obdavčen kadar njegova vrednost presega 42 eurov. Če je, se akontacija dohodnine v skladu z določbo prvega odstavka 131. in prvega odstavka 108. člena izračuna in plača po stopnji 25% od vrednosti dobitka.

Po 2. odstavku 126. člena ZDoh-2 in 3. odstavkom 58. in 59. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, je plačilo za davčnega zavezanca dolžan opraviti plačnik davka (= podeljevalec nagrade) na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem.

Akontacijo dohodnine od dobitka tako plača podeljevalec nagrade, torej podjetje, medtem, ko se višina nagrade in akontacija dohodnine dobitniku vštevata v letno odmero dohodnine.

Če je znesek izračunane dohodnine nižji od 20€, velja oprostitev plačila, vendar je se vrednost dobitka všteje v letno davčno osnovo, na podlagi katere se izračuna dohodnina.

Podeljevalec se ne more izogniti plačilu akontacije dohodnine za dobitnika, četudi bi morda zmotno navedel v pogojih nagradne igre, da naj plača akontacijo prejemnik nagrade na TRR podeljevalca pred prevzemom nagrade. Če bi to podeljevalec vseeno zahteval, gre za razmerje med njim in dobitnikom po določilih obligacijskih razmerij in ne kot akontacijo dohodnine. Zadeva s plačilom akontacije dohodnine je lahko za podeljevalca finančno pereča, če gre za nagrade večje vrednosti ali organizacijsko, če gre za nekaj manjše, pa zato številne nagrade.

Nagrada se ne sme podeliti, če od nagrajenca – rezidenta R Slovenije – ne pridobite osebnih podatkov, še posebno številke TRR in davčne številke, kar je pogoj za poročanje FURS.

Nagradne igre so promocijska potreba podjetja in se davčno lahko prikazujejo kot strošek »reklame« in je v celoti davčno priznan. 
 
Kadar je davčni odtegljaj pod vrednostjo 20€, se ta ne plača, podeljevalec mora kljub temu poročati na obrazcu REK-2.

Nekaj primerov

Za nagrade oz. dobitke, vrednosti pod 42,00 € z vključenim DDV, podeljevalec ne odmeri, ne odtegne in ne plača akontacije dohodnine, pa tudi FURS-u ni potrebno sporočati podatkov na obrazcu REK-2, prejemnik pa akontacijo poravna pri letni napovedi dohodnine.Tak bi bil lahko bon za nakup čevljev v višini 30 € ali vstopnice na koncert v vrednosti 17 €.

Za manjše vrednosti nagrad od 42 € poročanje FURS-u ni potrebno.

Ob praktičnih nagradah v vrednosti ABC, je potrebno vrednost nagrade najprej pomnožiti s koeficientom 1,3333, nato pa izračunati odtegljaj v višini 25% (ABC x 1,3333 x 0,25) ; pri denarnih nagradah gre odtegljaj neposredno od osnove.

VIR: https://novipodjetnik.si

četrtek, 18. januar 2018

Za Furs je bilo 2017 dobro leto

Za Finančno upravo RS je dobro leto, saj so po prvih znanih podatkih v letu 2017 pobrali za skoraj milijardo – natančno 920 milijonov – evrov več denarja za vse blagajne javnega financiranja kot leto prej. V letu 2017 so tako skupaj pobrali za 15.530 milijonov evrov vseh davščin. To je za 6,3 odstotkov več kot v letu 2016. Dokončni podatki bodo sicer znani v začetku februarja letos. 
 
Dobro leto na vseh koncih

Iz Fursa poročajo, da so bili v letu 2017 prihodki na vseh vrednostno pomembnejših vrstah dajatev višji kot v letu 2016.

Prispevki za socialno varnost (za zagotavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja) so narasli za 6,5 odstotka oziroma 300 milijonov evrov. Predvsem v blagajni ZPIZ in ZZZS je bilo tako skupaj vplačanih 6 milijard evrov.

Davki na dohodek in dobiček so narasli za kar 11 odstotkov. “Med njimi zaradi obsega in rasti posebej izstopata davek na dohodek od pravnih oseb z 167 milijoni evrov več vplačil oziroma s 27,8 odstotno rastjo,” pravijo na Fursu. Za 5,7 odstotka več kot leto prej so pobrali tudi dohodnine (118 milijonov evrov več).

Velik porast so zabeležili tudi pri domačih davkih na blago in storitve. Pobrali so za 6,8 odstotka več DDV in 2,2 odstotka več trošarin.

Izboljšanje kulture plačevanja davkov in prispevkov 

“Finančna uprava RS zadnja leta ugotavlja velik porast deleža prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti tako pri predlaganju obračunov in prijavljanju obdavčljivih prihodkov kot pri plačevanju,” izpostavljajo na Fursu. Dodajajo, da se delež prostovoljno plačanih dajatev povečuje bolj kot je letni prirast plačanih prihodkov.

Prostovoljno plačanih obveznosti v letu 2017 je bilo kar 95 odstotkov! Izboljšanje na tem področju pripisujejo tako gospodarski rasti kot tudi prizadevanjem Fursa. Sem štejejo izboljšanje storitev za davkoplačevalce, povečanje avtomatične izmenjave podatkov, ukrepov izterjave in sistematičnih ter ciljnih nadzorov.

Konec minulega leta je bilo tako pod drobnogledom obračunavanje prispevkov za zaposlene delavce ter oddajanje REK obrazcev.
 
VIR: www.data.si

sreda, 17. januar 2018

Zakaj milenijski podjetnik ne bo čakal pred bančnim okencem

Ko ti kriza vzame možnost hitre rasti, si pripravljen tvegati. Zato si kar dve tretjini milenijcev, čeprav imajo izmed vseh generacij najvišjo izbobrazbo, želi začeti svoj posel. 

Milenijska generacija je po mnenju številnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vprašanji moderne družbe, prava podjetniška generacija. To nakazuje tudi raziskava univerze Bentley University, katere rezultati so pokazali, da si skoraj dve tretjini vprašanih milenijcev želita začeti svoj posel. Milenijci so namreč mnenja, da bodo za dosego uspeha v karieri morali biti veliko bolj spretni, samostojni in podjetniški, kot so bile prejšnje generacije. V navedeni raziskavi je le 13 odstotkov vprašanih milenijcev odgovorilo, da si želijo kariero v velikem podjetju in večletnega napredovanja do vodilnih položajev. Milenijska generacija si želi začrtati svojo pot, ker meni, da tradicionalne oblike zaposlovanja in napredovanja ter gradnje kariere niso več učinkovite in ne vodijo dovolj hitro do želenega cilja.

Najvišja izobrazba z najslabšimi možnostmi krepi podjetnost

Med milenijce se uvrščajo vsi, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000. Izmed vseh generacij imajo najvišjo stopnjo izobrazbe, vendar jih veliko zaradi finančne in gospodarske krize, ki je pustošila zadnjih deset let, nima zaposlitve oziroma opravljajo delo, za katero se niso primarno izobraževali. Ta generacija ima namreč najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Težke razmere na trgu dela v času krize so povzročile, da si ne želijo običajne kariere in napredovanja, kjer bi jih ob morebitni novi krizi iz podjetja lahko hitro odpustili, ampak si želijo samostojne podjetniške poti. Poleg tega jih tudi ni strah poraza, saj nimajo kaj izgubiti. Raziskava univerze Bentley je pokazala, da so izmed vseh generacij najbolj pripravljeni začeti svoj posel, kljub možnostim za neuspeh. Po njihovem mišljenju je bolje poskusiti in ustanoviti svoje podjetje, četudi čez dve leti propade, saj se v tem času naučijo veliko več, kot bi se v dvajsetih letih sedenja za pisarniško mizo neke multinacionalke.

Po začetni kapital na banko ali pa na Kickstarter

Vse več milenijcev se tako odloča za samostojno poslovno pot in ustanavljajo svoja podjetja. Njihove želje in potrebe pa se razlikujejo od podjetnikov prejšnjih generacij. Milenijec ne bo stal v vrsti pred bančnim okencem s položnico v roki, ampak bo poiskal novo in učinkovitejšo obliko plačevanja. Novopečeni milenijski podjetnik ne bo iskal kapitala za zagon start-upa le na banki v obliki posojila, ampak bo raziskal tudi druge možnosti, kot je množično financiranje ali financiranje, ki ga ponujajo tehnološki velikani, ki se trudijo vstopiti v svet bančništva.

Spletni platformi za množično financiranje Kickstarter ali Indiegogo novim podjetnikom ponujata moderen način zbiranja kapitala za ustanovitev podjetja in zagon proizvodnje. Milenijski podjetniki so napisali že številne uspešne podjetniške zgodbe, ki jih je omogočil kapital, zbran prek platform za množično financiranje. Pri množičnem financiranju posameznik poslovno idejo predstavi v predstavitvenem videu, ki si ga ogledajo potencialni kupci izdelka. Če jim je ta všeč in ga hočejo imeti, ga lahko kupijo takoj po nižji ceni od prihodnje tržne, vendar morajo počakati, dokler izdelki niso končani. S tem podjetnika kreditirajo, da lahko zažene proizvodnjo, obenem pa mu spletna platforma za množično financiranje služi tudi kot marketinško orodje.

Novodobni podjetniki zagonska sredstva zbirajo tudi s pomočjo kriptovalut in njihove vse večje popularnosti. Nova tehnologija blockchain omogoča priložnost za številne poslovne ideje, ki se lahko financirajo in uresničijo tudi z ICO (prva izdaja kriptožetonov). To je seveda popolnoma nova oblika zbiranja začetnih sredstev, ki predstavlja tudi veliko tveganje.


Tehnovelikani navkljub financiranju start-upov nikoli ne bodo banke

V svet bančništva pa vstopajo tudi tehnološki velikani, kot sta Amazon in Google. Prvi s storitvijo Amazon Lending ponuja prodajalcem na njihovi spletni strani poslovna posojila za nadaljnji razvoj njihovih podjetij. Google pa je ustanovil družbo Google Ventures, ki je investirala v že več kot 300 start-upov na področju zdravstva, umetne inteligence, kmetijstva, robotike, transporta, kibernetične varnosti in drugo. Novim podjetjem poleg začetnega kapitala omogočijo dostop in pomoč strokovnjakov od inženirjev, oblikovalcev, znanstvenikov in tržnikov.

Nova generacija prinaša sveže izzive

Ob prihodu vedno novih milenijskih podjetnikov se banke srečujejo z novimi izzivi, kako prepoznati njihove želje in zadostiti njihove potrebe. Poleg tega pa nove digitalne možnosti financiranja konkurirajo tradicionalnim bančnim storitvam. Tradicionalne banke se morajo tako prilagoditi in se digitalizirati ter svoje storitve prilagoditi tudi milenijcem. Nekatere banke so se odločile že za popolno digitalizacijo in celo nimajo več poslovalnic. Večina bank ponuja tudi že digitalno bančno poslovanje, kjer mobilne banke že zamenjujejo spletne banke. Banke tako že povečujejo naložbe v digitalizacijo bančnih poti, s katerimi bodo tudi v prihodnosti lahko zadostile željam novih generacij.

VIR: https://pro.finance.si

torek, 16. januar 2018

Delo na črno: Kakšne globe grozijo kršiteljem?

Delo na črno predstavlja problem, ki ga zakonodajalec in pristojni organi neuspešno poskušajo zajeziti že leta. Pri tem računajo, da bodo potencialne kršitelje od prekrškov odvračale tudi vrtoglavo visoke globe.

Posamezniki in podjetja, ki želijo opravljati določeno dejavnost, morajo to prej vpisati v register AJPES. O tem, da bo oseba ali podjetje s to dejavnostjo pridobivala prihodke, pa je za davčne namene treba obvestiti tudi FURS.

V primeru, da pravna oseba ali samostojni podjetnik opravlja dejavnost, ki ni vpisana ali priglašena, kot to določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), gre za delo na črno.

Delo in zaposlovanje na črno vsaj posredno vplivata na vse ljudi. Takšne osebe ne prispevajo v državno blagajno, iz katere se financirajo socialne in druge storitve v javnem interesu (šolstvo, zdravstvo, porodniške odsotnosti itd.). Posledično morajo osebe, ki svojo dejavnost opravljajo zakonito, v blagajno prispevati toliko več, da se ohranjajo temelji socialne države.

Inšpekcijski nadzor nad dejavnostmi, ki jih opravljajo posamezniki, vrši FURS. Za nadzor nad registriranimi subjekti pa sta pristojna tržni inšpektorat in inšpektorat za infrastrukturo.

Če inšpektor ugotovi delo na črno, zavezancu o tem izda odločbo. Z njo kršitelju prepove nadaljnje opravljanje dela in mu hkrati tudi izreče globo.

Kaj spada pod delo na črno?


ZPDZC-1 našteva, kdaj opravljanje dela ni v skladu z zakonom in je kot tako obravnavano kot delo na črno. Za kršitve gre v primerih, ko:
  • pravna oseba ali samozaposlena opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali pa nima zakonsko predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti iz ustanovitvenega akta;
  • pravna oseba, tuj pravni subjekt ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost kljub prepovedi opravljanja dejavnosti;
  • tuj pravni subjekt opravlja dejavnost v RS brez registrirane podružnice ali predpisanega dovoljenja;
  • pravni subjekt s sedežem v državi članici EU ne opravlja dejavnosti storitev v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu;
  • posameznik opravlja dejavnost in pri tem ni vpisan v evidence ali nima po zakonu priglašenega dela.
Zakon prepoveduje tudi omogočanje dela na črno. Med takšne primere spadajo dejanja, s katerimi delodajalec ali posameznik omogoči opravljanje dela na črno eni ali več osebam, za katere ve, da opravljajo delo na črno.

Za primer omogočanja dela na črno gre tudi v primeru, ko delodajalec ali posameznik sklene pogodbo o opravljanju dela z drugo pravno osebo, tujim pravnim subjektom, samozaposleno osebo ali posameznikom, za katere ve, da opravljajo delo na črno.

Prepovedano je tudi zaposlovanje na črno


Poleg opravljanja in omogočanja dela na črno zakon prepoveduje tudi zaposlovanje na črno. Do takšne kršitve pride, ko podjetje izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti, vendar pa delodajalec:
  • delo omogoči posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi ali ustrezne pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Isto velja za primere, ko delodajalec v času trajanja delovnega razmerja delavca iz takšnih zavarovanj odjavi;
  • z upokojencem v skladu z zakonom ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela;
  • omogoči delo dijaku ali študentu brez ustrezne napotnice;
  • zaposli tujca ali osebo brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev;
  • nezakonito zaposli državljana tretje države.
Globe za kršitelje prepovedi dela na črno
 
V primeru, da določbe o prepovedi dela na črno krši pravna oseba, tuja pravna oseba ali samozaposlena oseba, se zagrožena globa giblje med 2.000 in 26.000 evri. Za odgovorno osebo pravne osebe, samozaposlene osebe ali tujega pravnega subjekta se globa za isti prekršek začne pri 520 in konča pri 2.600 evrih. Posameznika, ki opravlja neregistrirano dejavnost, pa bo tak prekršek stal od 1.000 do 7.000 evrov kazni.

Globe za omogočanje dela na črno

Delodajalec (ki ni posameznik) bo v primeru omogočanja dela na črno osebam, za katere ve, da opravljajo takšno delo, ali v primeru sklenitve pogodbe glede opravljanja dela z drugo pravno osebo, tujim pravnim subjektom, samozaposleno osebo ali posameznikom, za katere ve, da opravljajo delo na črno, plačal globo v višini od 2.600 do 15.600 evrov. Za isti prekršek se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, in sicer z globo v višini od 420 do 1.600 evrov. Posameznik pa bo za isti prekršek plačal od 1.000 do 5.000 evrov kazni.

Globe za kršitev prepovedi zaposlovanja na črno

Delodajalcu (ki ni posameznik) in krši prepoved zaposlovanja na črno, grozi globa v višini od 5.000 do 26.000 evrov. Odgovorna oseba delodajalca bo poleg tega plačala še dodatnih 500 do 2.500 evrov.

Prav tako bo od 500 do 2.500 evrov kazni plačal posameznik, ki mu je delodajalec omogočil delo brez sklenjene ustrezne pogodbe. Posameznika, ki bi v svojem imenu in za svoj račun zaposlil drugega posameznika, da zanj opravlja delo na črno, pa bo doletela globa v razponu od 1.000 do 5.000 evrov.

VIR:https://mladipodjetnik.si

ponedeljek, 15. januar 2018

Spletna prodaja v letu 2018 - kaj nas čaka?

Časi, ko so bili trgovci z lastno spletno trgovino v veliki prednosti pred konkurenco, so že davno mimo. Danes je na spletu toliko trgovin, da le redke izstopajo – tiste, ki sledijo sodobnim trendom in pravočasno privabijo zainteresirane stranke. Spletni trgovci bodo zato z zanimanjem spoznali nekaj trendov, ki zagotavljajo poslovno rast v letu 2018.
 
1. Uporaba mobilnih naprav

Že nekaj let se vedno znova izpostavlja pomen sodobnih pametnih telefonov na vseh področjih, ki so jih poprej pokrivali izključno osebni računalniki. Pri spletni prodaji ni nič drugače. Leta 2016 so mobilne naprave že prehitele računalnike pri priljubljenosti za brskanje po spletu, logično pa je, da se te naprave vedno bolj uporabljajo tudi za iskanje informacij o izdelkih in storitvah ter za nakupe oziroma naročila. Statistika za leto 2017 kaže, da mobilne naprave ohranjajo minimalno prednost pred računalniki kar se tiče ogledov spletnih strani, a znatno zaostajajo pri deležu izpeljanih nakupov.

Jasno je, da mnogi kupci za spletno nakupovanje uporabljajo več naprav, zato ta podatek morda ni povsem presenetljiv – informacije iščejo na mobilniku, končni nakup pa opravijo na računalniku. Če ostaja konverzija obiskovalcev v stranke v končni fazi enaka oziroma narašča, to ni problem, se bodo pa zamislili tisti trgovci, ki na račun nerealiziranih mobilnih nakupov stranke izgubljajo.

V vsakem primeru je pametno v letu 2018 poskrbeti za mobilne uporabnike. Izdelava spletnih strani pri vseh resnih ponudnikih te storitve že vključuje tudi mobilno različico trgovine, včasih celo posebno aplikacijo. Spletno trgovino je treba prilagoditi manjšim zaslonom in drugačni navigaciji, predvsem pa je treba narediti mobilnikom prijazen zaključni proces nakupa. Mnoge obstoječe spletne trgovine imajo na tem področju nedvomno še veliko neizkoriščenega potenciala, medtem ko mora to že v izhodišču vzeti v zakup tudi izdelava spletne trgovine na novo. 
 
2. Družbena omrežja in uporabniško generirane vsebine

Tudi družbena omrežja so že več let stalnica na področju trendov spletne prodaje. Najprej so se nasveti nanašali na prisotnost spletnih trgovcev na družbenih omrežjih, kar v letu 2018 ni več nasvet, temveč povsem samoumevna naloga vsakega spletnega trgovca od prvega dne poslovanja naprej. Družbena omrežja ostajajo prodajni kanal z neomejenim potencialom, ki bi ga bilo neumno pustiti neizkoriščenega. Prva naloga spletnega trgovca bo tudi v letu 2018 skrb za učinkovito interakcijo s ciljno skupino preko različnih družbenih omrežij. Ni več dovolj le Facebook skupina, treba je izkoristiti tudi Instagram, Twitter in druga omrežja. 
 
Druga plat družbenih omrežij, ki se bolj poudarja šele v zadnjem času, pa so uporabniško generirane vsebine. Te niso le v domeni družbenih omrežij, so pa na ta način veliko bolj dostopne. Spletna prodaja preko uporabniško generiranih vsebin je nadvse učinkovita in lahko pomeni ogromno prednost za trgovca, ki zna to izkoristiti. Res pa je, da se je treba tej obliki marketinga pozorno posvetiti. Uporabniško generirane vsebine so tiste, ki jih namesto trgovca ustvarijo uporabniki. Včasih so bili to samo komentarji in ocene izdelkov v ponudbi, danes pa v povezavi z družbenimi omrežji dosežemo veliko več. Uporabniki delijo fotografije in video posnetke ter druge vsebine, ki se nanašajo na ponudbo trgovca. Ne gre za neposredno trženje, temveč za prisotnost znamke, ki od tovrstnih vsebin lahko veliko profitira. Prednosti uporabniško generiranih vsebin so zelo raznolike in daljnosežne.

Na spletnih trgovcih je, da spodbudijo generiranje vsebin s strani uporabnikov. To olajšajo različni vtičniki, ki povezujejo spletne trgovine z družbenimi omrežji. Izdelki v trgovini morajo imeti vsaj možnost komentiranja, z nekaj iznajdljivosti pa je možno uporabnikom omogočiti, da delijo svoje fotografije in posnetke. Za nove trgovine je seveda dobro, da že izdelava spletne trgovine vključuje omenjene funkcionalnosti. 
 
3. Umetna inteligenca in razširjena resničnost

V tretji točki morda zremo že onkraj leta 2018, a tudi v tem letu bo že možno izkoristiti številne prednosti, ki jih za spletne trgovce prinaša napredek na področjih umetne inteligence in razširjene ter virtualne resničnosti. Seveda bi lahko trdili, da že zdaj spletne trgovine tečejo izključno po zaslugi umetne inteligence, a v mislih imamo bistveno naprednejše računalniške programe, ki se šele pojavljajo v okoljih spletnih trgovin. Tudi razširjena in navidezna resničnost obljubljata nove možnosti, a še nimata bistvenih aplikacij za večino spletnih trgovcev. 
 
Umetna inteligenca bo bržkone našla svojem mesto pri zagotavljanju prijetne uporabniške izkušnje in pri reševanju problemov na spletni strani. 
 
Interakcija s stranko je preko klasične spletne trgovine dokaj omejena – trgovec lahko ponudi določene informacije, ne more pa slediti miselnemu procesu stranke in odgovoriti na dodatna vprašanja, ki se tej zastavljajo. Vse bolj pomembno vlogo pri realizaciji nakupa igra neposredna interakcija s stranko. Zelo uporaben pripomoček je v tem oziru spletni klepetalnik, ki je vedno prisoten in pripravljen, da odgovori na vsa vprašanja strank. Problem pa je zagotoviti stalno prisotnost strokovnjaka na klepetu – če odgovora na vprašanje stranke ni, bo ta zapustila trgovino in nakup opravila pri konkurenci. Umetna inteligenca bo tu v veliko pomoč, saj so že zdaj na voljo virtualni pomočniki, ki znajo brez človeškega upravljanja opraviti pogovor in podati dodatne informacije. Takšni robotki so na voljo 24 ur na dan in vsak dan v letu, torej so neprecenljivi sodelavci v sodobnem spletnem poslu, ki mora biti stalno podrejen željam strank.

Razširjena resničnost prav tako kaže velik potencial za spletne trgovce. Mnogi se je že s pridom poslužujejo, res pa je, da je za nekatere branže bistveno bolj primerna kot za druge. Zelo si lahko z razširjeno resničnostjo pomagajo na primer prodajalci pohištva ter prodajalci oblačil, obutve in modnih dodatkov. S telefonom s kamero lahko preprosto pokukamo v dnevno sobo in že vidimo, kako bi se v njej obnesel nov kavč ali kako bi izgledale nove zavese. Namesto tega lahko vklopimo sprednjo kamero in se prepričamo, da nam očala, ki jih pravkar gledamo v spletni trgovini, dobro pristojijo.

Možnosti za uporabo razširjene resničnosti je veliko, a zahtevajo znaten vložek s strani trgovca. Ne nujno (le) finančni, temveč tudi nekaj časa in dela. Seveda tudi na tem področju najdemo izvajalce, ki ponujajo uporabne končane rešitve ali pa razvoj posebnih funkcionalnosti. A običajno izdelava spletnih trgovin takšnih naprednih zadev še ne vključuje in jih bo treba iskati posebej.
Gotovo bomo v letu 2018 tudi na tem področju spremljali pestro dogajanje in hiter napredek, zato se splača prehiteti trend in konkurenco z zgodnjim začetkom.
 
VIR: https://www.relidea.com

četrtek, 11. januar 2018

Spremembe, ki so začele veljati z novim letom

1. Davčne spremembe za podjetnike

Že konec minulega leta smo pisali, da čakajo tako podjetnike kot fizične osebe spremembe na davčnem področju, ključna pa je novela zakona o dohodnini. Pri poslovanju bodo spremembe za podjetnike vplivale predvsem novosti pri normirani obdavčitvi, spremembe pa morajo poznati tako normiranci kot podjetniki, ki poslujejo z njimi. Po novem bo določena absolutna višina normiranih odhodkov (40.000 evrov oz. 80.000 evrov pri zaposlitvi vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas), v dveh zaporednih letih normiranec ne bo smel imeti več kot 300.000 prihodkov, paziti pa bodo morali tudi, če poslujejo s povezanimi osebami.

Po novem se bo večina službenih potovanj štela kot napotitev na začasno delo v tujino, uvaja pa se tudi posebna davčna osnova na čezmejno opravljanje dela. Dobra novica za mnoge mikro podjetnike pa je, da vezana knjiga računov ostaja v uporabi! Spremembe Zakona o davčnem potrjevanju računov so stopile v veljavo 1. 1. 2018.

Novela Zakona o dohodnini med drugim prinaša spremembe za podjetnike v razbremenitvi nagrad za poslovno uspešnost – trinajste plače in božičnice. Ti bosta po novem razbremenjeni plačila dohodnine do višine povprečne plače v državi! Glavna novost je odprava stopničavosti dodatne splošne olajšave za najnižje prihodkje ter zvišanje posebne osebne olajšave za študentsko delo.

2. Novosti na trgu dela in nova pooblastila inšpektorjev

Tudi o spremembah, ki jih je prinesla sprememba Zakona o urejanju trga dela in sprememba Zakona o inšpekciji dela smo že pisali.

Prva nalaga nove dolžnosti delavcem, spremembe pa prinaša tudi za delodajalce. Ti bodo morali v pravilno oblikovanem obvestilu o odpovedi delovnega razmerja delavca obvestiti o njegovih novih obveznostih glede obveznosti prijave v evidenco brezposelnih. V njem bo moralo biti tudi to, da mu lahko zavod zniža denarno nadomestilo v primeru zamude. Pravic ob izgubi zaposlitve po novem ne bodo več mogli izkoristiti družbeniki v podjetjih, ki so hkrati poslovodne osebe v gospodarskih družbah. Po novem nadomestila za brezposelnost ne bodo mogle prejemati poslovodne osebe osebnih in kapitalskih družb (d. o. o., k. d., d. n. o., d. d., k. d. d., …).

Druga pa daje nova pooblastila delovnim inšpektorjem. Te spremembe za podjetnike so v veljavi že od oktobra lani, vseeno pa naj spomnimo predvsem na to, da bo lahko po novem inšpektor za delo delavcem z odločbo prepovedal opravljanje dela. To bo lahko storil v primeru, če bo ugotovil da delodajalec ni zagotovil brezhibnosti sredstev za delo in delovnega okolja, da delavcem grozi nezgoda, da niso usposobljeni za varno in zdravo delo, da je že v minulih 12 mesecih pred tem večkrat ugotovil, da delavcem ne izplačuje plače v skladu z določbami o plačilnem dnevu.

Podobno bo lahko inšpektor za delo ukrepal tudi, ko bo ugotovil, da za delodajalca dela delavec v netipičnih oblikah dela, njegovo delo pa ima elemente delovnega razmerja. V tem primeru bo lahko delodajalcu naložil izročitev pogodbe o zaposlitvi. 


3. Izteka se rok za vpis dejanskih lastnikov

Do 19. januarja 2018 morajo poslovni subjekti v skladu z novim Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma poskrbeti za vpis dejanskih lastnikov v register dejanskih lastnikov. 

4. Prihaja Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov

Nova vseevropska uredba o varstvu osebnih podatkov, ki bo stopila v veljavo 25. maja 2018, bo vplivala na skoraj vse, ki pri svojem poslovanju zbirajo in uporabljajo osebne podatke svojih strank. Spremembe za podjetnike bodo pri zbiranju, analiziranju, uporabi, hrambi in izbrisu osebnih podatkov fizičnih oseb. Med drugim bo dovoljeno zbiranje osebnih podatkov samo na podlagi izrecne privolitve, uporabljati pa jih bo dovoljeno samo za točno vnaprej določen namen. Hraniti jih bo dovoljeno največ pet let.

VIR: data.si

sreda, 10. januar 2018

Bolniška odsotnost: Koliko delovnih dni smo izgubili?

Bolniška odsotnost je bila razlog, da je bilo v Sloveniji v lanskem letu skupaj izgubljenih 10.378.095 delovnih dni.

Bolniška odsotnost se je lani povečala

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo zaradi začasne nezmožnosti za 

delo iz bolezenskih razlogov v Sloveniji v letu 2016 izgubljenih skupaj 10.378.095 delovnih dni. To je 541.980 izgubljenih delovnih dni več kot v letu 2015. Na letni ravni pa se je povečalo tudi število primerov. In sicer za več kot 44.000 primerov. Povečanje pa je šlo tako v breme delodajalcev kot tudi v breme ZZZS. Zavod za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS) so nadomestila plače leta 2016 stala 285.308.173 milijona evrov. To je skoraj 16 odstotkov več kot leta 2015.

Se pa povprečno trajanje enega primera bolniškega staleža. Leta 2004 je ena bolniška odsotnost v povprečju trajala 13,7 dni, v letu 2009 11,7 dni, lani pa 10,5 dni. 


Zakaj se je bolniška odsotnost povečala?

Razlogov za to, da se je bolniška odsotnost povečala, je več. Na ZZZS to povezujejo predvsem z rastjo zaposlenih, staranjem in posledično večjo obolevnostjo aktivnega prebivalstva (rast števila primerov in več izgubljenih dni), dolgotrajnejšimi postopki diagnosticiranja in zdravljenja, nego otrok in kasnejšim upokojevanjem.

Bolniška odsotnost je bila leta 2016 sicer najpogostejša zaradi bolezni oziroma druge poškodbe izven dela ter zaradi nega ožjega družinskega člana.

Kdaj pripada nadomestilo plače v breme ZZZS?
 
Bolniška odsotnost do 30 dni se obračunava v breme delodajalca. Torej delodajalec nadomestilo plače za odsotnega delavca plačuje iz lastnih sredstev, vendar največ 120 delovnih dni v koledarskem letu. Od 31. delovnega dneva dalje pa imajo zavarovanci pravico do nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezenskih razlogov ali poškodb iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.


Od prvega delovnega dne bolniške odsotnosti pa zavarovancem iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja pripada nadomestilo plače, če so razlogi naslednji: nega ožjega družinskega člana, presaditev živega tkiva ali organov v korist druge osebe, posledica dajanja krvi, izolacija ali spremstvo, ki ju odredi zdravnik in tudi v primerih, da je poškodba nastala pri organiziranih javnih delih, gasilskih, gorskih in drugih reševalnih akcijah. 

Okrepljen nadzor nad refundacijo nadomestil

ZZZS je v preteklem letu okrepil nadzor nad izplačevanjem nadomestil plače delodajalcem. Lani so nadzorovali predvsem delavce (69 odstotkov), samozaposlene (24 odstotkov) in kmete (skoraj 6 odstotkov). Ugotovljene kršitve so se najpogosteje nanašale na neupravičeno odsotnost od doma in opravljanje pridobitnega dela. Največ kršitev je bilo sicer ugotovljenih pri delavcih (54 odstotkov) in samozaposlenih (38 odstotkov). V sodelovanju s Finančno upravo RS (FURS) pa ZZZS med drugim preverja tudi pravilnost podatkov o osnovah, ki jih v postopku refundacij nadomestil plač ZZZS-ju posreduje delodajalec.

VIR:data.si

torek, 09. januar 2018

Višji minimalni prispevki za s. p.

Od letošnjega leta dalje bodo višji tudi minimalni prispevki za s. p. in za družbenike. Tudi zanje se, tako kot za zaposlene, zvišuje odmerni odstotek za izračun osnove za plačilo prispevkov od povprečne letne plače v RS, preračunane na mesec (PP). Za samozaposlene bo to zadnji dvig odmernega odstotka PP, saj bo že letos dosegel 60 odstotkov; za družbenike bo maksimum pri 90 odstotkih PP dosegel leta 2020.
 
Višji minimalni prispevki za s. p.

Minimalni prispevki za s. p. bodo od letošnjega leta dalje obračunani od 60 odstotkov povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (PP). Odstotek se v prihodnjih ne bo več zviševal, kot se je od leta 2014 dalje, saj je letos dosegel maksimum.

To pomeni, da bodo samozaposleni minimalne prispevke v januarju in februarju plačali od 950,80 evra osnove za obračun prispevkov. V marcu bodo minimalni prispevki za s. p. obračunani od nove osnove, ki bo izračunana po objavi povprečne plače za minulo leto.

Tudi samozaposleni plačujejo enak odstotek za enake prispevke kot delavci in delodajalci za delavce, vendar pa so zneski zaradi višje osnove višji!

Delodajalec pri plači za zaposlenega obračuna skupaj 22,1 odstotka prispevkov od osnove ali od bruto plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Hkrati plača enake prispevke in prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni za zaposlenega še sam; skupaj v višini 16,1 odstotka.

Enake odstotke mora torej pri obračunu prispevkov upoštevati tudi samozaposleni! 
 
Tako bodo januarja 2018 minimalni prispevki za s. p. skupaj 363,19 evra.

Višji prispevki za socialna zavarovanja tudi za družbenike!

Zaradi zvišanja osnove zaradi spremembe
odmernega odstotka bodo višji prispevki za socialna zavarovanja znova doleteli tudi družbenike. Družbeniki bodo letos najnižje prispevke plačevali od 80 odstotkov povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (PP). 
 
Odstotek se bo v prihodnjih letih še zvišal in sicer na 85 odstotkov povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, v letu 2019 in v letu 2020 na 90 odstotkov PP.

To pomeni, da bodo v januarju družbeniki minimalne prispevke plačali od 1.267,73 evra; tudi zanje se bo osnova predvidoma povišala v marcu. Prispevki družbenikov bodo tako znašali skupaj najmanj 484,26 evra.

Za mesec februar 2018 in za naprej, pa se bo za določitev najnižje zavarovalne osnove v letu 2018 upošteval podatek o povprečni plači za leto 2017, ki ga bo objavil Statistični urad Republike Slovenije.

VIR: data.si